Trajnostna (sonaravna) in energijsko učinkovita gradnja

0
79
Trajnostna gradnja

Pred začetkom načrtovanja in gradnje nove hiše ali obnovo stare, razmislek namenite, ne le kakšna gradnja vam bo prinesla dolgoročne koristi, ampak tudi o njenem ter posledično vašem odtisu na okolico. Število objektov, izvedenih po principih trajnostne, energijsko učinkovite oz. nizkoenergijske gradnje, se na evropskem področju povečuje. Čeprav je stavb, izvedenih po tovrstnih principih, v Sloveniji še zelo malo, to število postopoma raste. V gradnji je v zadnjih letih poudarek predvsem na področju rabe energije in področju obnovljivih virov energije.

Trajnostne stavbe

Trajnostna gradnja, med načrtovanjem, gradnjo, obratovanjem in odstranitvijo, zasleduje načela skrbnega ravnanja z okoljem in ohranjanja naravnih virov ter, da je sama gradnja in uporaba ekonomična. Stavbe so prijazne do uporabnika in njegovega zdravja, hkrati pa so funkcionalne in prispevajo k ohranjanju vrednot (kulturnih in družbenih). Trajnostna gradnja naj bo naravna in enostavna, vgrajeni materiali pa so pripeljani iz neposredne bližine.

Novo graditelji se večinoma zanimajo predvsem za objekte iz lesa (brunarice) in ne (še) za objekte iz lesa slame in gline. Pristopi trajnostne oz. sonaravne gradnje med novo graditelji prav tako niso še tako poznani. Sonaravna gradnja v sami osnovi pomeni, da lahko gradbeni material, iz katerega je zgrajen objekt enostavno reciklirate.


Les – ponovna uporaba za gradnjo novega objeta ali za kurjavo.
Slama – lahko se jo kompostira ali prenese na njivo in vrt.
Glina – naraven material, katerega lahko vrnete v naravo.


Za več informacij o trajnostni gradnji ter gradnji hiš iz lesa, slame in gline, se lahko obrnete na – Roman Perčič, Vodja oddelka za okolje in prostor Občina Sevnica roman.percic@obcina-sevnica.si.

Kazalniki trajnostne gradnje

Medtem ko so okolijski kazalniki trajnostne gradnje že dobro opredeljeni in razdelani, to še ne drži popolnoma za opredelitev ekonomskih in družbenih kazalnikov. Med okolijskimi kazalniki je v gradbeni praksi bolje opredeljena analiza okolijskih vplivov proizvodnje gradbenih materialov (dobava surovin, proizvodnja, transport) in uporabe stavbe (vzdrževanje, popravila, investicije s tehničnimi izboljšavami, obratovanje – raba energije in poraba vode), manj obvladljivi pa sta fazi gradnje (transport in izvedba del) in odstranitve objekta (razgradnja, transport, reciklaža in ponovna uporaba ter odstranitev na deponijo).

Ali prihajajo trajnostne hiše iz nepredelanih materialov – lesa, gline in slame?


Gradnja iz nepredelanih materialov je lahko trajnostna gradnja, naravna in tudi enostavna. Kot trajnostna gradnja je lahko obravnavana, zaradi samega postopka gradnje in tudi minimalnega vpliva na okolje. V objekt so lahko vgrajeni materiali, ki so pripeljani iz neposredne bližine. Pri gradnji je poudarek na učinkovit rabi energije in obnovljivih virih energije. Uporabljajo se leseni materiali, iz smreke, macesna, hrasta in trdega oreha. Nosilna betonska plošča služi kot zbiralnik (akumulator) toplote, pod njo je kamenje, katerega namen je odvajanje vode in je hkrati tudi akumulator toplote.

Za izolacijo mansarde so lahko uporabljena celulozna vlakna, za izolacijo sten v pritličju pa slama. Omet v bivalnih prostorih
je lahko narejen iz gline in vode ter v nekaj slojih ročno vtisnjen v slamnate stene. Fasada pa iz peska, apna in vode ter prav tako ročno vtisnjena v slamnate stene. Čiščenje odpadnih voda je lahko urejeno z rastlinsko čistilno napravo, ogrevanje pa s talno črpalko zrak-voda ali drugim sistem ogrevanja. Na streho pa se lahko namesti tudi sončne kolektorje ali fotovoltaiko.

Energijska učinkovitost stavbe

Nič-energijska stavba (krajše sNES) je visoko energijsko učinkovita, za delovanje potrebuje tako malo energije, da lahko potrebe po njej pokrije z obnovljivimi viri. Med nič-energijske stavbe sodijo nizkoenergijske, pasivne in pogosto tudi plus-energijske hiše. Nič-energijske stavbe so lahko zgrajene v vseh načinih gradnje (klasična, lesena, montažna, modularna), vsak način predvideva svoje rešitve in izvedbo posebnih detajlov, s katerimi so sNES standardi lahko izpolnjeni. Za načrtovanje in gradnjo izberite strokovnjake, ki se spoznajo na področje gradnje energetsko učinkovitih stavb. Kakovostni podizvajalci, ki poznajo celoten koncept, lahko poskrbijo, da bo stavba »ostala« energetsko učinkovita.

K energijski učinkovitosti stavbe prispeva pravilna uporaba/izvedba aktivnih in pasivnih tehničnih sistemov:

Aktivni tehnični sistemi:

  • sončna energija – solarni paneli,
  • vetrna energija – vetrnice,
  • toplota zraka,
  • toplota zemlje,
  • toplota podtalne vode – toplotna črpalka,
  • prezračevanje – rekuperacija.

Pasivni tehnični sistemi:

  • naravna osvetlitev (pravilna zasteklitev),
  • evaporacija – vlažno okolje,
  • zelene strehe – zbiranje deževnice,
  • steklenjaki – regulacija toplote,
  • zagotovljen termalni ovoj brez toplotnih mostov,
  • hlajenje s prezračevanjem (efekt dimnika).

Ničenegijske stavbe so stavbe z zelo visoko energetsko učinkovitostjo oz. zelo majno količino potrebne energije za delovanje. Načrtovane so tako, da energijo, ki jo uporabijo, pridobijo iz sončne energije ali drugega obnovljivega nefosilnega vira energije (OVE – viri energije, ki prihajajo iz naravnih procesov – sončno sevanje, vodni tok v rekah, veter, fotosinteza, zemeljski toplotni tokovi – deponijski plin, plin iz komunalnih čistilnih naprav, bioplin).

Stavba mora izpolnjevati minimalnim zahtevam, glede

  • največjih dovoljenih potreb za ogrevanje, hlajenje, razsvetljavo in pripravo tople vode,
  • dovoljene rabe primarne energije v stavbi,
  • dovoljenega deleža OVE v skupni uporabljeni energiji za delovanje stavbe.

Najbolj optimalno energijsko varčne so pasivne hiše. Pasivna hiša pravzaprav ne potrebuje aktivnega ogrevalnega sistema. Enoletna poraba energije za ogrevanje je manjša od 15 kWh/m² oz. ekvivalent 1,5 l kurilnega olja na m², letna poraba primarne energije pa je manjša od 120 kWh/m². Nizka poraba energije je lahko dosežena s kombinacijo gradbenih in inštalacijskih ukrepov (npr. z rekuperacijo – mehansko prezračevanje z vračanjem toplote, južna orientacija stavbe, zrakotesnost stavbe, močno izoliran ovoj stavbe, preprečevanje toplotnih mostov). Večino potrebne energije pridobi z rekuperacijo zraka in/ali s pomočjo kolektorjev, medtem ko grelna telesa (radiatorji, talno ogrevanje) niso potrebna.

“Samo-proizvodnja” energije

Ničenergijska hiša je sama »sposobna« proizvesti dovolj energije, s pomočjo izkoriščanja sončne energije ter posledično za ogrevanje ne potrebujete dodatnega vira energije, zato je  slovenski klimi težko dosegljiva. V primeru skoraj nič energijske hiše (AN sNES) pa je za enostanovanjske stavbe opredeljeno, da je minimalno 50 % celotne porabljene energije, pridobljene iz obnovljivih virov energije. Maksimalna poraba primarne energije pa je omejena (na 85 kWh/m²). Plus energijske hiše, s pomočjo vgrajenih sistemov za izkoriščanje obnovljivih virov energije, pridobijo več energije, kot je porabijo za svoje delovanje (npr. s fotovoltaiko).

Akcijski načrt za skoraj nič-energijske stavbe (AN sNES) za obdobje do leta 2020, predpisuje, da po 31. decembru 2018, vse stavbe javnega sektorja morajo biti skoraj nič-energijske, medtem ko pa za stanovanjske stavbe zakon začne veljati od 31. decembra 2020.

Sodelujoči strokovnjaki:

Roman Perčič

Roman Perčič

Vodja oddelka za okolje in prostor Občina Sevnica

Prejmite redne uporabne informacije za vaš dom Brezplačno.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here