Skupno življenje

Ona bi živela na podeželju pri starših, on v mestu. Ona si želi, da bi za hišna opravila najela strokovnjaka, on zatrjuje, da ga ne potrebujeta. On bi rad prihranke investiral v avto, ona v stanovanjsko opremo.

Gre za odnos, ne za konkreten spor

Univ. dipl. pedagoginja in sistemska psihoterapevtka Saša Ribič poudarja, da se morajo mladi pari usmeriti v gradnjo dobrega, spoštljivega, zaupnega, trdnega partnerskega odnosa, ki postane osnova za bolj konstruktivno sodelovanje in dogovarjanje pri ustvarjanju skupnega doma. Težave s komunikacijo so, kot razlaga učna terapevtka in univ. dipl. psihologinja Damijana Voglar, plod naših izkušenj, ki smo jih dobili leta ali celo desetletja pred tem, ko smo dejansko spoznali sedanjega partnerja: »Redkokdaj se v svojih primarnih družinah naučimo poslušati in, predvsem, slišati, ne pa slediti svojemu notranjemu »filmu«. Radi se tudi oklenemo starih strategij, ki niso nujno učinkovite.«

Konflikti so del vsakdana

Konflikti so popolnoma vsakdanji pojav, a zelo močno vplivajo na naše življenje razlaga Voglarjeva. Ni se jim dobro izogibati, pomembno pa je razvijati svoje sposobnosti obvladovanja konfliktov: »Večina ljudi žal razume konflikt kot prepir in zato meni, da se jim je treba izogibati. Vendar dobro obvladovanje konfliktov spodbuja razvoj medosebnega odnosa, predstavlja priložnost pri ustvarjanju boljše, polnejše prihodnosti.« Prav tako je pomembno, da se zavemo, v čem je v resnici težava: »To pomeni, da to ni nujno stanovanje, hiša, parket, laminati, ampak pričakovanja, ki jih imamo drug od drugega, morda notranje prepričanje, da bi nas partner moral upoštevati. Morda smo bili v svoji primarni družini navajeni, da se nam drugi prilagodijo, nas maksimalno upoštevajo …«

Gradbišče ni bojišče

Zelo pomembna je, poudarja Saša Ribič, skupna vizija para o tem, kje in kako bosta živela. Ta je sestavljena iz vizij obeh, je kompromis. Tvegano je, če gre par v smer vizije enega od njih, ker drugi nima poguma ali prostora, da izrazi svoje želje in vizijo. Seveda pa se lahko eden zavestno odreče svoji viziji in sprejme vizijo partnerja, ker je ta bolj realna, lažje izvedljiva – kar je pod pogojem, da sprejme odgovornost za svojo odločitev in zanjo ne krivi partnerja, popolnoma sprejemljivo.

Potem sledijo skupni cilji, konkretni, bolj dolgoročni in tisti kratkoročni. Pomembno je, da so vsi cilji skupno postavljeni, da vsebujejo okvirne roke in dogovor o tem, kdo bo prevzel odgovornost za katere. Zelo pomembno je, da si partnerja odgovornosti delita, čeprav je morda en od njiju bolj organizacijski ali tehnični tip. Naj se ve, kdo bo kaj uredil in do kdaj bo uredil, vendar naj vse odločitve, še tako majhne, sprejemata skupaj. Tako partnerja drug drugega razbremenita skrbi in se podpirata na poti do ciljev, hkrati to pomeni skupno ustvarjanje (tako sta oba deležna občutka uspeha in zadovoljstva, ko prispeta na cilj, ali si bosta delila odgovornost, če kaj ne bo šlo po načrtih). Tudi pri postavljanju ciljev in sprejemanju odločitev morata ves čas iskati kompromise, saj sta dve različni osebi z različnimi željami in predstavami. Vsak pogovor in sklenjen dogovor partnerje namreč zbližuje in krepi partnersko vez.

Zlata pravila za reševanje konfliktov

Damijana Voglar predlaga, da pari pri reševanju konfliktov uberejo naslednje strategije:

In, kot poudarja Saša Ribič, tudi v najbolj stresnih trenutkih si vzemite čas za partnerja in za romantiko. Temelj vsakega doma konec koncev ni beton – temveč medsebojna ljubezen.