Z izrazom izolacija v gradbeništvu označujejo tako toplotno izolacijo kot izolacijo proti vodi in vlagi, čeprav sta to povsem različni skupini izolacij. Toplotna izolacija je material, ki ima zrak zaprt v svojih večjih ali manjših celicah ali je gibanje zraka ovirano z gostejšimi ali redkejšimi vlakni. Zrak v toplotnih izolacijah mora ostati mirujoč in suh, da se toplota ne prevaja oz. se prevaja počasneje. Hidroizolacija stavbo in njene elemente ščiti pred vlago in vodo. Tretja skupina izolacije je zvočna izolacija, ki je potrebna, da se omeji prenašanje zvoka po zraku, skozi stene, strop; t. i. »udarni zvok«).
Toplotna izolacija naj bo brez prekinitev
Toplotno izolacijo se namesti brez prebojev na zunanji strani stavbe. Pri gradnji se pogosto dogaja, da se preveč hiti (saj je čas denar) in investitorji ne počakajo, da bi se konstrukcije po posameznih fazah gradnje dobro presušile. Zgodi se lahko, da izvajalec vlago zapre v konstrukcijo, na tem mestu pa se lahko čez čas pojavi plesen. Toplotno izolacijo na fasadi se naredi šele, ko so zidovi popolnoma presušeni. Če se za toplotno izolacijo fasade uporabi mineralno ali stekleno volno, je treba zagotoviti zaščito pred navlaženjem oz. omogočiti ustrezno sušenje. V toplotni izolaciji predstavlja izolacijo zrak, ki je ujet med vlakni ali zaprt v celicah. Če je namesto zraka ujeta voda, toplotne izolacije ni.
Pri balkonu bodite pozorni na balkonsko ploščo in jo obložite tako na zgornji in spodnji strani kakor tudi na čelni. Upoštevajte tudi to, da mora biti tlak balkona (vodo neprepusten) položen na toplotno izolacijo.
V večstanovanjskih stavbah se pogosto dogaja, da ko lastniki stanovanj toplotno izolirajo stavbo, pustijo betonske dele (zidove, ki skrbijo za konstrukcijsko trdnost stavb, zidane ograje pri balkonih itd.) take kot so in jih ne oblečejo v toplotno izolacijo, ker bi to investicijo preveč podražilo. Kjer se tak zid drži zunanje stene, pridejo v stanovanju toplotni mostovi še bolj do izraza.
Zrakotesnost objekta v ospredju pri montažni gradnji
Pri montažni in klasični gradnji je treba doseči zrakotesnost objekta. Zrakotesnost predstavlja izziv predvsem pri izolaciji zgradb, ki niso klasično grajene. Klasična gradnja je temperaturno oz. toplotno stabilna in načeloma zrakotesna. Pri montažni gradnji in zaključku na vrhu stavbe je ključen problem zrakotesnost.
Montažno hišo »prepiha«, če ni primerno zatesnjena. Postane premrzlo ali prevroče in bivanje je tako manj udobno. Predvsem pa se povišajo stroški ogrevanja oz. hlajenja. Toplotna izolacija, kamena volna ter vse ostale toplotne izolacije, ki so difuzijsko odprte, morajo zajeti zrak.
Pri suhi gradnji (tj. gradnja montažnih hiš, ki so sestavljene iz več delov in gradbeni proces, z izjemo betonske osnove, ne zahteva mokrih faz) mora biti sistem regulacije pare narejen na tak način, da je prvi sloj najbolj parozaporen, zunanji pa najmanj. Notranja folija mora biti tako parna ovira, ne parna zapora. Vsi sloji folije morajo biti zrakotesni. Sestava preseka stene naj bo enaka, kot sestava preseka izolacije ostrešja (zgoraj).
Izolacija tal in sten v stiku z zemljo
Pri delih stavb, ki so v stiku z zemljo (z vlago ali celo podtalno vodo), je treba ustrezno izvesti hidroizolacijo, saj je njena sanacija izjemno draga in v določenih primerih celo nemogoča. Dviganje kapilarne vlage iz temeljev in tal prepreči horizontalna hidroizolacija, zamakanje sten pa vertikalna zaščita proti vlagi. Vertikalna hidroizolacija naj sega vsaj 30 cm (odvisno od lokacije stavbe) nad nivo zasute zemlje. Za izolacijo temeljev se uporabljajo različni tipi bitumenskih trakov ali polietilenske folije. Najpogostejši napaki, zaradi katerih lahko kljub hidroizolaciji pride do zamakanja in vlage, sta nepravilna izvedba spoja vertikalne in horizontalne hidroizolacije (ali spoj vodotesnega betona) in uporaba neustreznih materialov.
